Viharni časi, kot so prihajajoče kataklizme, so veliki izenačevalci. Medtem, ko v stabilnih časih močni in/ali prebrisani jemljejo šibkim in/ali zmedenim in se zdi, da so dobri vedno zadnji, je v težkih časih igrišče bolj izravnano. Bogati in vplivni, četudi so bili prej opozorjeni na menjavo polov in to, kaj je potrebno za varnost in udobje, ne bodo na nič boljšem kot preostanek človeštva. Človeška narava teži k temu, da zakriva pravo resnico glede tega, kaj se bo zgodilo in kakšno bo življenje kasneje. Upošteva kratko obdobje, dolgoročni (bolj depresivni) scenarij pa odriva. Tako si nagrmadijo zaloge hrane in vode ter baterij, ampak bogati ne pomislijo, kaj bo potem, ko bodo zaloge pošle. Vse svoje življenje so se opirali na usluge drugih in se tolažijo z nekim nejasnim mnenjem, da bosta civilizacija in administracija kmalu vzpostavljeni in bodo spet lahko odšli po nakupih. Dejansko jim v teh primerih lažen občutek varnosti onemogoča bolj primerne priprave.

Nemočen oziroma reven posameznik se bo ravno tako znašel brez dobrin ali uslug, a ker je tak njegov položaj tudi v normalnih okoliščinah, se bo v času po kataklizmah aktivneje mobiliziral. Manj bo žaloval in bolj pretehtal vse možnosti in tvegal, medtem ko bo bogataš sedel na ostankih svojih igrač dokler ga ne pobere smrt. Podobno bodo lahko tisti, ki so mentalno ali fizično omejeni, imeli določeno prednost v času po kataklizmah pred normalnimi osebami, saj so se že privadili, da se jih zanemarja in gleda od zgoraj navzdol. Paralizirani posamezniki bodo tolažili tiste, ki so ravnokar izgubili oko ali roko in kronično duševno bolni bodo tolažili tiste, ki so ravno zblazneli zaradi zmede in občutka izgube. Preživetje je v veliki meri odvisno od zmožnosti prilagoditve, v tem pa imajo tisti, ki so danes na dnu prednost pred tistimi na vrhu. Prihajajoča menjava polov bo velik izenačevalec.